Končno spet objava

Vsak dan, ko sem se privlekla na tele blog sem imela slabo vest, ker spet nisem nič objavila ... saj ne, da vam mojim zvestim spremljevalkam nebi hotla pokazat s čim sem okupirana zadnje čase ... ampak če po prvaici povem nisem imela ne volje ne časa ne ... bla bla bla bla ... ja sej vem spet izgovori ... in to veliko ... celo preveč praznih in izpraznjenih izgovorov ...

Nič, takole sem se odločila ...

Eno veliko voščilo za leto, ki je včeraj vstopilo v naša življenja ... naj bo polno sreče zadovoljstva, predvsem pa tistega kar si sami najbolj želite ... Ker ne vem kaj bi še napisala, pa da ne bom preveč kičasta sem se odločila, da vam posredujem eno zgodbico, ki sem jo prebrala v eni izmed Kurjih juhic in se mi spomin vedno in vedno, čez celo leto vrača k njej ... ne vem zakaj in me niti ne zanima ... ampak ima očitno zame eno posebno sporočilo in prav je, da jo delim z vami ...

Pred časom, ko je sladoled stal dosti manj kot danes,
je desetletni deček vstopil v bar in se usedel za mizo.
Natakarica mu je prinesla kozarec vode.

“Koliko stane porcija sladoleda?” je vprašal deček.
“Petdeset centov” mu je odvrnila natakarica.

Deček je pričel šteti svoje kovance.
“Koliko pa stane sladoled v lončku?”

V tistem trenutku so vstopili novi gostje in natakarica je
počasi izgubljala potrpljenje. “35 centov” mu je grobo odvrnila.

Deček je še enkrat preštel svoje kovance in dejal:
“Potem mi prinesite sladoled v lončku.”

Natakarica mu je prinesla sladoled in račun.
Deček je pojedel svoj sladoled, plačal račun pri blagajni in odšel.

Ko se je natakarica vrnila k mizi, da bi jo počistila, je pričela jokati,
kajti tam, na robu krožnička, je bilo 15 centov napitnine.

Deček je izbral sladoled v lončku in ne cele porcije zato, da je prihranil napitnino zanjo.





V našem stanovanju so v tem prazničnem času glavni in edini okras jaslice, ki so vsako leto drugačne ... nikjer drugje v hiši ali okoli hiše se ne vidi, da so prazniki razen v dnevni sobi, kjer kraljujejo jaslice od božičnega večera pa vse tja do svečnice ... nimamo ne smrečice ... ničesar ... vse ostalo se mi zdi kot umeten kič, ki so si ga izmislili na zahodu ... Pa brez zamere vsi tisti, ki vam smrečica in ostali okraski veliko pomenijo ...










Tole je embalaža v katero sem skrila darila za sodelavke ... Hmmmmmmmmm glede na prve vtise, ko so videle škatle pod smrečico v službi bi lahko rekla, da so bile kar orng firbčne kaj se skriva znotraj škatel ... No ja saj bo kmalu ponedeljek, ko se bo v službi odvijal vsakoletni obred odvijanja daril ... in takrat bo negotovosti za njih konec ... sem mal žleht a ne????


























Tole so pa vsi slini šali in verižice, ki mi jih je uspelo naredit ... in ja no žal ni nobene od teh stvari več pri meni ... bom mogla spet mal pletilke vključit, da vsaj sebi kaj napletem predem se podam v mrzle Alpe na smučanje ... Hmmmmmmmmmmm ... ja upam, da bo res kaj mraza in tudi snega, da bomo imeli kje smučat ... čeprav bolj švoh kaže ... sicer pa ima vreme še 14 dni časa, da nam namede kaj več snega ...

P.S. Sine mi je zabičal, da mi bo za model samo, če bom povedala, da je bil model on ... hahahahaha ... no zdaj veste kdo je bil model in upam, da mi bo še kdaj ustregel ... sem mogla pa ful hitet z obešanjem in motanjem šalov, ker mi je umes ene dvakrat pobegnil in sintaril. "Pa kolk časa še??? Pa kolk jih maš še??? Pa kdaj bo že konc????" Ja no taki so fantje ... še dobr, da sm ga sploh naštimala ... ;o)