Zgodba ujeta v razbito steklo

Nekje na prašnem podstrešju je izpod kupa nesnage kukal temno rjav košček lesa ... Vsi dobro vemo, da podstrešja starih hiš skrivajo nešteto zgodb ... vsebujejo nešteto slik iz pretekosti, ki so zasidrane v ostrešje, ki je prepleteno s pajčevino, ki še drži skupaj spomine in star oguljen les ... le kaj vse nam bi lahko ta les zanimivega povedal, če bi le znal govoriti ... Hmmmmmmm ... verjetno se naša ušesa nebi nikoli naveličala poslušati zanimivih zgodb, ki jih vsaka stara hiša skriva v svoji lupini ...

v našem lokalnem čsopisu sem ravno včeraj prebrala sila zanimivo zgodbo, ki je meni odgrnila zelo zanimivo plat naše doline ... zgodba govori o napredni obliki turizma v naši dolini, ki je lahko za zgled nam vsem, ki tu živimo in oblikujemo podobo svojega kraja ... potem pa se vprašam je bolje, da smo manj znani in veliko manj obljudeni??? ... če se mene vpraša za odgovor bi rekla glasen JA ... všeč mi je, da je tako kot je ... da naši kraji niso preveč obljudeni in "zaenkrat še" živimo za nekatere na koncu sveta ... ;o)

Zdaj pa k moji današnji objavi ... na čestitki, ki je tema današnje objave sem uprabila videz stare slike, ki se na tistem podstrešju skriva pod zdrobljenim steklom ... le kaj bi lahko zopet slika povedala ... le zakaj je steklo zlomljeno??? ... mogoče je nekaj padlo nanjo ... mogoče je komu padla iz rok ... lahko bi bilo karkoli .. celotna zgodba slike je ujeta v lupini stare hiše ...






Ker je zgodbica popolna šele, ko je posneta zadnja fotografija, in spisana zadnja črka objave je prav, da omenim tudi moža, ki dela družbo deklici ... Tudi ta prikupen fantič že ničkoliko let sedi na isti ograjici in pozna zgodbe vsaj štirih genearacij hiše v kateri živimo ... vedno je nasmejan in veselo binglja s svojimi nožicami ... na njegovem obrazu so od blizu vidne razpoke kot na zdrobljenem steklu ... zato sta se mi res zdela popolen par ... in objava brez njega nebi bila to kar je z njim ...

Pa lep dan, poln lepih spominov vam želim še naprej ...