Zgodba za tale večer

Danes sem po zeloooooooooooooooooooooo dolgem času doma sama ... kakšna tišina ... kakšen mir ... trenutek, ki sem ga neskončno pogrešala in je prišel ravno v pravem trenutku .... po zelo napornem tednu v službi, ki pa se bo po zaključku vikenda veselo nadaljeval je prav prijetno sedet v tišini ... se sprehodit do računalnika in ugotovit, da je samo tvoj ... vedeti, da ne bo čez eno minuto nihče primoril, da more jit pobrat na farm ville pridelke, ker drugače mu bo vse zgnilo ... in tako imam tudi čas za brskanje po svojih dragocenih spominih ... eden izmed njih je tudi tale zgodbica in moje razmišljanje o njej nekje v bližnji preteklosti ... zunaj naletavajo in poplesavajo svoj ples snežinke jaz pa delim z vami zgodbico ... kajti če po pravici povem ne ustvarjam prav veliko v zadnjem času ... mogoče pa za rahlo osvežitev ne bo nič narobe če s kakšne svoje zgodbice malo odpihnem prah in jo delim z vami ...



Pa naj še kdo reče, da tisto, kar se dogaja zunaj ne more biti dobra družba pri prebiranju takih in drugačnih zgodbic, ki na nek način odpirajo nove slike in mnenja tistih, ki berejo o tistem, ki jih piše ... Pa veliko prijetnih trenutkov še naprej ...



"Starša majhne deklice sta se ločila. Oče se je odselil, mama pa je živela z neprijaznim moškim »na koruzi«. V družini ni bilo ljubezni. Deklico je tako življenje žalostilo.
Mamin partner ji ni nudil ljubezni, in tudi materi je bila tako napoti. Tako jo je pošiljala proč od sebe. Zato je deklica večkrat živela pri tujih ljudeh.
In deklica je hrepenela po ljubezni, po objemu, a se nihče ni zmenil zanjo. Le če se ji je pripetila kaka nezgoda, so odrasli postali do nje pozorni.
Ko je spoznala, da je deležna pozornosti samo takrat, kadar se ji kaj hudega pripeti, je namerno začela sama sebi povzročati nesreče, da bi s tem začutila vsaj malo obcutka, da je ljudem kaj mar do nje.
Na neki pojedini je stopila k nekemu človeku in stegnila proti njemu ročice, da bi jo vzel v naročje. Človek pa se je izgovarjal, da je ne more vzeti v naročje, ker ima mastne roke.
Tako je šla od enega do drugega in stegovala ročice, da bi jo kdo dvignil in objel. Vsi so se izgovarjali na mastne roke. Nek človek pa jo je celo nadrl, češ kaj ga moti pri jedi. Tedaj je deklica odšla iz hiše.
Zunaj je bil ribnik ali kaj podobnega. In gostje so kmalu zaslišali pljusk vode. Menili so, da je nekdo pač nekaj vrgel v vodo.
Nekdo pa se je vendarle zavzel in pomislil, da je v vodo padla deklica. Skočil je iz hiše in ugotovil, da je imel prav.
Na njegov klic so vsi udeleženci zabave stekli iz hiše, da bi pomagali deklici. Zdaj jih niso več motile mastne roke in polna usta hrane. Dva sta skočila v vodo in jo potegnila ven.
Toda deklica je bila mrtva!
Nauk!
Ali tudi proti tebi kdo steguje roke, pa se ne zmeniš zanj? Morda kdo hrepeni po tvoji pozornosti. Ali ti ne bo žal, ko bo nekega dne prepozno?

ČLOVEK POTREBUJE ČLOVEKA!"


Zgodbico sem iz nekje prepisala, saj se že kar nekaj časa ukvarjam s podobnimi vprašanji in spet ne najdem odgovora ... mogoče bom s svojim današnjim poglobljenim razmišljanjem odprla kakšno okno v kakšnem srcu in jutri nekomu s svojim razmišljanjem spremenila in polepšala dan.

Vi ... tisti, ki tole berete ste tisti, ki lahko številnim deklicam iz zgornje zgodbe polepšate dan in v njih spustite topel žarek svetlobe, ki ogreje srce, premakne zastor iz zastrtega okna. Ni potrebno veliko da človeku polepšamo dan ... teden ... mesec ... leto ... in na koncu celo življenje ... velikokrat se spomnimo številnih slabih trenutkov, ki so nam zagrenili določene trenutke življenja ... če naredimo dejansko inventuro stanja svojega življenja ... vzamemo dva lista in na enega od njih napišem svoje lepe trenutke življenja ... in na drugega slabe ... bomo ugotovili, da je seznam tistih slabih trenutkov v primerjavi s tistimi lepimi občutno večji ... lepih stvari se skoraj ne moremo spomniti ... ne moremo jih opisati z besedami ... jih pa čutimo nekje globoko v sebi ... Le zakaj jih ni mogoče spraviti na papir ... le zakaj nam jih ne uspe zabeležiti s tako lahkoto kot to lahko storimo s tistimi slabimi? ... le zakaj? ...

Verjetno zato, ker dajemo večji pomen slabim stvarem, ki so se nam v življenjeu zgodile kot tistim dobrim stvarem ... ves čas razmišljamo o slabih stvareh ... in z nimi pokrivamo tisto malo dobrih stvari ... Pa zakaj vendar to počnemo in si ne dovolimo vso moč in energijo za naprej črpati iz tistih drobnih, za nas nepomembnih stvari ... Spremenimo vendar v svoji glavi način funkcioniranja in stvar zavrtimo v naspotnem vrstnem redu ... z lepimi in prijetnimi stvarmi iz življenja začnimo prekrivati tiste grozne moreče stvari, ki so v nas ... bodimo vendno nasmejani ... ko pa nam je težko stegnimo roke k nekomu, ki nam je kljub polnim ustom in mastnim rokam pripravljen ponuditi objem ... veliko jih je takih, ki nam ga bodo z veseljem dali ... le pravo taktiko si moramo izbrati ... kaj nam lahko v srca prinese toliko topline in prijetnih občutkov, kot dejstvo, da smo bili tam, ko nas je nekdo potreboval ... četudi od tega nekoga nikoli ne dobimo objema, je vseeno občutek, ko daš ti ... nepopisen ... neponovljiv ... ne verjamete? ... seveda verjamete ... saj se vam to ni zgodilo enkrat ... sem pa prepričana, da se vam je zgodilo manjkrat kot bi si vi to želeli ... in ravno tu je največja napaka, ki jo delamo vsi ... z menoj vred ... počutimo se ponižane, če nekoga za nekaj prosimo ... mislimo, da mora tisti nekdo to zaznati sam ... vendar pa temu ni tako ... tudi na drugi strani je zid, ki preprečuje dati nekaj nekomu, ker se boji, da bo s tem ogrozil dostojanstvo tistega, ki ga potrebuje ... dovolimo si imeti odprto srce za vse ... še tako trapaste stvari in jih povejmo tistemu, ki so mu namenjene ... kajti nikoli ne vemo kdaj pride tisti trenutek, ko ne bomo mogli več nikomur pogledati v oči in mu povedati kako radi ga imamo, koliko nam pomeni njihova bližina ... koliko stvari bi jim še radi povedali, ki so ostale nedorečene ... Zakaj že? ... Ker SI nismo dovolili ... Ker NAM niso dovolili ... Jutri naj bo nov dan in nov začetek ... vsakemu dovolimo povedati tisto kar čuti in vsakemu povejmo tisto kar čutimo ... le takrat bomo zares svobodni ... Do takrat pa bomo ostali ujeti v kletki svojih prepričanj, ki ne izvirajo iz nas ampak so nam privzgojene ... le zakaj mama in oče svojega otroka v prvih dneh po rojstvu zasipata z vso svojo ljubeznijo in čustvi, ki jih nosita v sebi ... ker otrok ne zna zavrniti njihovega razdajanja čustev njemu ... ko pa otrok raste in se začne ukalupljati ... vsa ta čustva z leti začnemo zadrževati v sebi ... ostanejo neizpeta ... kopičijo se globoko v nas ... in nimamo jih komu dati ... vendar tako je samo naše mišljenje, resnica pa je drugačna ... vsi si neskončno želimo prejemati in prav tako dajati ... pa vendra si tega ne dovolimo, ker se bojimo kaj bo na to rekla okolica ... kajti tak način razdajanja svojih čustev pač v naši družbi ni primeren način obnašanja ... to je nekaj kar mora ostati skrito pred okolico ... Bla, bla, bla, bla, bla ... ni treba da ostane skrito ... ko bomo dosegli stopnjo razdajanja samega sebe drugimi do te mere, da ne bomo pričakovali ničesar v zameno bo naše življenje postalo bolj pisanih barv ... postali bomo veseli samega sebe ... in tega, da nam je dano živeti in razveseljevati druge okoli sebe ... s svojim zgledom lahko tak vzorec obnašanja prenesemo tudi na ljudi okoli nas ... je pa seveda pogoj, ki se mu ne da izogniti ... nikoli ne pričakuj ničesar v zameno ... Ker ti je bilo vse kar si razdelil dano zastonj in za to nimaš nobene pravice ničesar dobiti v zameno ... razen tistega kar ti tisti, ki si mu dal ti, vrne v isti obliki, če seveda tako čuti in želi ...

Zapisano na enem starem oguljenem papirju v enem čudnem arhivu :o)

Komentarji

  1. Tvoje razmišljanje je podobno tistim, ki se pogosto pletejo v moji glavi. Še posebej zato, ker sem pri svojem poklicnem delu videla veliko takšnih zgodb, ki so se v resnici zgodile. Pa kar ne moreš verjeti, da je to še vedno možno, da ljudje otroke še vedno tako močno odrivajo stran in še vse kaj hujšega. In kako težko je priti do src teh otrok, ker so njihovi zidovi tako močni. Koliko moči, ljubezni, nežnosti, posluha in včasih tudi znanja moraš imeti, da podreš opeko za opeko in za nagrado dobiš iskrico v očeh ali plah nasmeh. Otroci namreč kaj hitro posplošijo, da smo vsi odrasli takšni. Le kako bodo lahko dali ljubezen svoim otrokom...
    Res je, premalokrat si povemo, da se imamo radi, danekoga potrebujemo in da nam njegova bližina veliko pomeni.

    OdgovoriIzbriši
  2. Uf, globoke zadeve za to sobotno zasneženo jutro. Res smo postali tako 'mimohodniki', v kopici vsega dela in lastnih opravkov, pa tudi skrbi smo se obrnili bolj kot ne na sebe in na svoje najbližje, ostalo pa... Potrebno si je vzeti čas, prisluhniti in pomagati po svojih najboljših močeh. Se trudim, predvsem kadar vidim stisko otrok, ko se zaveš kakšne posledice bo to imelo na njihovo nadaljnje življenje. Ampak je težko, včasih zelo, ker tudi pomoč takemu otroku otežujejo starši ali pa institucije, ki bi morale pomagati, pa naredijo ravno obratno. Včasih je dobro, da nas kdo opomni na take zadeve kot si nas ti.

    OdgovoriIzbriši
  3. No tole je prebudilo v meni stare in ne preveč lepe spomine.Otrok ločenih staršev,kateri svoje zamere zdravijo na hrbtih svojih otrok si jih podajajo,eden o drugem pred njimi govorijo le najslabše,...................Hvala bogu , zelo kmalu spozna človeka z ravno tako slabo in a drugačno izkušnjo-alkoholizem v družini.
    Ustvarita si dom in družino ,imata otroke že odraščajoče z vizijo in ciljem.Veliko svojega časa sta uložila v otroke,ravno zato ,ker vesta kaj je njima v otroštvu najbolj primanjkovalo.
    Ne kupujte svojih otrok ,namenite jim le trenutek svojega prostega časa in ne pozabite ,da ste bili tudi sami otroci.

    OdgovoriIzbriši
  4. ker delam s starejšimi, lahko samo potrdim, da je pri njih podobno, le da imajo že izkušnje... veliko za sabo, lepega, slabega. slabo je pustilo brazde prek obrazov in rok, dobro pa prav tam zasejalo tople nasmehe in tople objeme. tako zelo je vse povezano, v življenje ne moremo priklicati samo lepih trenutkov. včasih, ko jih poslušam, dobim občutek, da so jih težke izkušnje plemenitile bolj, toliko bolj so zdaj pripravljeni deliti dobro.
    in - ja, tudi oni dvigujejo roke, v svoji osamljenosti, v svojih spominih, v svoji nevsiljivi želji po enem samem nasmehu, po eni sami besedi. tako malo je treba.

    OdgovoriIzbriši
  5. Prav zanimivo mi je bilo prebrati zgornje odzive, saj me tema zanima. Zdi se mi, da je res tako, kot je napisala Mojca: težje ko ima človek izkušnje za sabo, bolj je pripravljen deliti dobro. Morda zato, ker te te izkušnje na nek način streznejo, da spoznaš, kaj je res vredno v življenju... So pa tudi tisti, ki postajajo bolj in bolj zagrenjeni.
    In še kako resnično, kar je napisala Lili: ne kupujmo otrok, naša ljubezen, prisotnost in pristno zanimanje so toliko več vredni!
    Ali lahko zaupaš naslov knjige o kateri s govorila na mojem blogu? Lahko mi pošlješnaslov tudi na mail. Hvala!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar