Vsesorte in še malo za povrh

Vem ... dolgo se nisem oglasila ... bi me blo treba orng za uhlje navlečt ... če po pravici povem tudi tale objava nastaja že kar nekaj časa ... kar dvakrat je bila stvar shranjena kot osnutek ... in ker gre v tretje rado upam, da mi bo tokrat uspelo ... velikokrat prideš v stanje, ko ti ni do pisanja, ko ti ni do pogovora, ko ti ni do ničesar razen do tega, da te pusti okolica pri miru ... imela sem take sorte obdobje ... vse se je obrnilo na glavo ... in najbolj od vsega boli to, ker veš, da nekdo, ki ima moč izkoristi tvojo trenutno šibkost v svoj prid ... in potem se znajdeš na razpotju ...

(slikco sem našla na gore-ljudje.net)

... in tehtaš kaj je prav in kaj narobe ... katera je prava pot ... odločiti se moraš vedno za eno ... in začneš se spraševati ... sem izbral pravo smer? ... bo zaradi moje izbire kdo za kaj prikrajšan ... Vedno se izkaže, da je zaradi naše izbire nekdo prikrajšan ... a kaj ko so to vedno naši najbližji in tisti, ki jih imamo najraje ... vedno je tako ... če bi izbral drugo pot bi bili pa kljub vsemu zopet prikajšani tisti, ki jih imaš najraje ... ko ima nekdo v rokah škarje, platno in moč ponavadi ostane navadni smrtnik praznih rok ... in ravno to se je zgodilo meni ... ampak, če jaz nebi bila jaz ... in se nebi zavedala kvalitete svojih kart, ki jih pridno nabiram bi verjetno obupala in se smilila sama sebi ... ker pa vem, da bo prišel trenutek, ko bom lahko razkrila svoje karte in takrat tistega, ki me je privedel do različnih kažipotov v življenju pustila na tistem mestu in odkorakal sama v drugo smer ... takrat bo duša dobila poplačane vse dolgove in težke boje, ki ji jih je življenje naprtalo na ramena med hojo in iskanjem svojega trenutka ...

Uf ... kam me je odneslo ... ampk sm mogla napisat ... ker to je bil tudi razlog za mojo tišino na blogu ... v takih trenutkih se najlažje in najraje borim sama ... sem pač tko glup človek, ki mu največ pomenijo stvari, ki jih premaga in zmore z njimi opraviti sam ... in tudi tokrat mi je uspelo ... Z mene je odpadel en delček lupine, ampak še kar nekaj delčkov ostaja na meni ... ampak jaz se ne dam ... ;o)

No zdaj pa končno k sedmim resnicam ... Sonja me je med mojim počitnikovanjem v Franciji pofočkala v izzivu vendar do danes se je zvrstilo ogromno izgovorov na to temo ... od tega, da nisem imela časa, do tega, da me mulci niso spustili za comp, do tega, da zadnji čas red nisem bila "in the mood" za take hece, ker bi prehitr koga kam poslala, al pa kej preveč napisala ... evo tkole gre tole ...

1. in najpomembnejša resnica je, da hujšam že odkar se poznam ... čeprav si sama pri sebi govorim, da me moji povštri ne motjo, ker so že tok priraščeni na mene, da sm se na njih že orng navadla ... pa temu niti slučajno ni tko ... motjo me ... in to orng ... ampk dokler ne bom u glav porihtala vseh tistih koles, ki se vrtijo v napačno smer po moji zaslugi, bom debela pa nej to hočem, al pa ne ...

2. Vsak dan ko se vračam iz službe se počutim, kot da se vračam v zapor ... pa mi nihče nič noče tu kjer sem ... ampak taka pač sem ... preveč sem navajena na smaostojno življenje in borbo ... ne maram in ne znam čakat na stvari kdaj bodo padle v mojo skledo iz mize ... zavedam se, da je in bo moje samo tisto kar si bom ustvarila sama ... za vse drugo se bom nekomu vse svoje življenje počutila dolžna in tega ne maram ... blagor ljudem, ki se ne znajo počutuiti dolžne in lahko hitro pozabljajo na podarjene stvari ...

3. Strah me je ... panično me je strah ... še vedno se resnica nanaša na zgornjo resnico ... strah me je, da mi ne bo uspelo uresničiti sanj po lastenm domu in družini ... čas neusmiljeno teče ... otroci rastejo ... jaz pa se nelagodno počutim ujeta v kletki z zavezanimi rokami ... vse bolj se oddaljujuje želja dati in pokazati otrokom lepoto in pristnost življenja kot sem ga bila deležna jaz v njihovih letih ...

4. Res je, da sem hiperaktivni avanturist, ki ga rutina vse preveč hitro začne dolgočasiti ... vedno mora biti prisotna adrenalaninska akcija ... takrat se največ doseže tako v službi kot doma ... skratka povsod ... ravno zaradi te pestrosti, ki jo je doma bistveno premalo rada hodim v službo, čeprav sem v določenih trenutkih sesuta zaradi pritiskov v službi ... je občutek ob zaključku akcije neprecenljiv ... ;o)

5. Resnica je, da tokrat v tej objavi objavljam bombonček, njegova vsebina pa naj ostane skrivnost ... ker je tale moja objava zelo dolga sem prepričana, da jo bo zelo malo vas sploh uspelo prebrat do konca ... heheheh ... in tiste, ki jo boste imate krasno priložnost, da osvojite nagrado, ki verjamem, da bo vsaki prišla še kako prav ne glede s čim se ukvarjate ... BTW brez, da bi se mi zamerila jo bo lahko na bolšjaku spravila v promet ;o) ... aja pa še tole ... komentirate lahko tudi anonimne, napište samo svoj nick iz Otočka ... Aja pa še to ... med komentarji ne omenjajte tega bombončka, ker boste imele veliko več možnosti za njegovo osvojitev kot, če se boste na glas greble ... Prepričana sem, da Vas ne bo veliko, ki boste prebrale vse moje blebetanje ... ;o) ... kok sm žleht ... grrrrrrrr ... aha žrebala bom pa enkrat ob priliki ... mogoče, ko dosežem orng okroglo cifro obiskov ... sej do tiste orng okrogle zadeve ne manjka prou dosti in če bom, pridno objavljala svoje poste in boste ve pridno klikale bomo zihr kmal tm ;o) ... samo pofočkate se nič drugega ni potrebno ...

6. Resnica je tudi, da sem se začela v službi skrajno dolgočasit ... ne vidmi več izzivov, ker se je sama struktura delovanja našega oddelka spremenila in sedaj bo vse potekalo samo še po ustaljenih tirnicah ... posluha za izboljšave ne bo več ... in tako bom vegetirala dokler se ne zgodi kaj pomembnega na tem področju ... za kar pa bom morala poskrbet sama ...

7. Pravljična resnica pa je, da ne vem, če je vse zgoraj napisano resnica ali samo še ena od mojih silnih zgodb napisanih po trenutnem navdihu ... nimam pravice vplivati na vašo odločitev o tem kar je res in kar ni ... saj veste kako sem začela ... saj same dobro veste kako izgleda ko stojiš pred kažipotom in se moraš odločiti za nekaj ... za novo pot ... je resnica laž ... ali je laž resnica ... odločite se same ;o) ... saj ste to hotle mar ne???? ...

Zdaj pa še izdelki, ki so bili na programu v zadnjem času ... ostalo je še nekaj koščkov, ki so nedodelani, pa naj ostanejo nedodelani do naslednjič ...

Najprej zeleno ... kot špinača ...









Potem modro ... kot ocean ... s primesmi zelene, črne, vijola ... pa še kaj bi se našlo ...









... in čisto na koncu zlato ... kot puščavske sipine v žgočem soncu ...



Komentarji

  1. čudovit nakit, to najprej...
    od tu dalje, pravzaprav, da se vrnem na tvoj začetek - kot bi brala svoje pisanje zadnjega časa. kaj je to? prekopicevanje lune ali kar komplet vesolja???
    kakorkoli... vedno, vedno je treba najprej poskrbet zase. nelepo povedano: za lastno rit. če gledaš na druge, prikrajšaš sebe in posledično spet najbližje, ker se jim nesrečna ne moreš tako razdajat, kot bi rada. tisočkrat prežvečeno. tisočkrat povedano. tisočkrat ponovljena napaka - pri nas vseh, ki nas teorija v praksi j**e. kdaj, zaboga, bomo znale to prenest v prakso?
    držim tačke. naj rata najbolje, kot lahko in še boljše.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tvoja objava me je pritegnila in sem jo prebrala. V celti. Pa da vidimo ;-)

    Bodi lepo, Tanja

    OdgovoriIzbriši
  3. mat.. si zakomplicirala,
    sem pa padla na šesto slikco - tisti kvadratek z vijugicami - noro dobro

    OdgovoriIzbriši
  4. Sem te pogrešala :) In ko sem brala tvoj dolg tekst, videla sebe.. bemu, pa se ja ne zapletaš v iste težave, dileme kot jaz. Bolj upam, da si napisala tako naokoli, da pokrije kup čisto različnih težav :)
    No, jaz te mam čist rada tako kot si :) sprejmi se še ti.. najprej moraš imet sebe rad, potem ger naprej. V vsaki slabi stvari pa je tudi kup dobrega, samo dovolit si moramo, da to opazimo.
    Ja, prebrala do konca, celo nakit pogledala :)
    Upam, da se kaj vidimo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Čista resnica je , da si hiperaktivna .Nakit je spet svetski!!!!!!Zeleni del mi je najlepši!!!!!!Zdaj pa upam, da boš bolj redno objavljala, ker te pogrešam in te je luštno obiskat!

    OdgovoriIzbriši
  6. Najprej pohvala vsem prelepim ogrlicam na katerih sem si popasla učke.
    Prijetno pa je bilo prebrat vse resnice o tebi in te tako malo bolje spoznati.

    OdgovoriIzbriši
  7. tudi jaz sem te kar malo pogrešala. lepo, da si se vrnila =)
    zelo lepe ogrlice si naredila. sploh me je navdušila tretja. zanima, ali si obesek delala po načrtu in če bi se ga morda dalo dobiti.
    lepo se imej

    OdgovoriIzbriši
  8. Prebrala od začetka do konca.Zapomni si VEDNO SI NAJPREJ TI!:)
    Nakit je zelo lep.

    OdgovoriIzbriši
  9. No, pa sem te dočakala, se mi zdi da sem šla kar vsak dan pogledat:)
    Se dostikrat spomnim nate, med drugim tud na tvojo službo, za katero si rekla, da ti ni več izziv..
    Z nakitkanjem in ustvarjanjem pa meni predstavljaš nedosegljiv izziv:), res je prelepo vse po vrsti.
    LP Dekca

    OdgovoriIzbriši
  10. Me veseli, da se je vsaj toliko zjasnilo, da si spet tu...nakit je prekrasen! sploh zadnji komplet mi je waaaaw...drž se!...če rabiš sem samo klic stran!

    OdgovoriIzbriši
  11. Lepo sličico razpotja si izbrala.Takšna lepa beseda, pa v sebi skriva ponavadi toliko vprašanj, bolečin, iskanj, razočaranj....Se mi zdi, da ljudje vse prevečkrat stojimo na teh razpotjih in izgubljamo čas.
    Nakit pa je zelo lep.

    OdgovoriIzbriši
  12. Nakit je za dol past, sploh prva dva zelena. Ostalega pa ne bom niti komentirala ...

    OdgovoriIzbriši
  13. Ha, sigurno si že mislila, da so se vse, ki so bile vztrajne napisale komentar. Pa ni tako. Zadnjič sem res bila že preutrujena in sploh nisem brala, sem samo buljila v tvoj čudovit nakit. Pa sem se danes spomnila, da sem imela še namen prebrati, kar si napisala in tokrat sem prebrala vse in ni bilo nič tečno. Upam, da najdeš pravo mesto v svojem lastnem vesolju in se boš v njem odlično počutila.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar