Ne znam, da nebi ...

... pretiravala mislim ... ponavadi to počnem s prekomernim blebetanjem tu po blogu ... danes pa sem se odločila, da mal pretiravam s fotkami iz mojega nedeljskega "hribolazenja" ... za enga alpinista je blo to skor tko kot, da bi se jaz povzpela na krtino na domačem vru ... zame je bil pa to že orng napredek, čeprav sem do vrga porabila pol ure do ene strani in še dodatne pol ure do druge strani hriba ...

Začelo se je takole ...


Med potjo sem preveč sopihala, da bi imela čas še fotografirat ... in tako je fotaparat dobil svojo priložnost šele na južni razgledni točki hriba ...


Tole je Ribnica z okolico, posneta izpred cerkve sv. Ane na Mali gori.


Moja sotrpinka, ki je bila sploh prvič tu gor je bila nad razgledom navdušena ... sploh ni mogla verjet, da se nebesa nahajajo čisto blizu nje, pa niti ne ve zanje ... hehheheh ...


Po kratkem postanku smo pot nadaljevale mimo planinske koče proti severnemu delu hriba ... proti Stenam svete Ane


Pot gre skoraj ves čas po ravnem in je še za takega planinca kot sem jaz nenaporna in nezahtevna ...


Ob poti smo lahko občudovalezanimive rožice, ki jih v dolini ne vidiš ...


Šmarnice, ki so se že skoraj poslovile ...


Sončni žarki so se prav nežno poigravali s podrastjo ...


Hmmmm ... samo lubje bukve ve kateri pobalin je na njej pustil spomin za vedno ... no ja je pa kljub vsemu prikupno ... mar ne? ...


Tudi tele rožce nisme še nikol videla ... mogoče čist premalo hodim v hribe in se še zavedam ne kaj zares zamujam ...


... Zanimivčica še skoraj čisto od blizu ...


Takole pa iz table lahko razbereš v prebivališče katerih živali si s svojo prisotnostjo posegel ...


Drevo je že ugriznilo v smerokaze, ki popotnika usmerjajo po gori ... Hmmmmm 2:45 Grmada ... mogoče pa tudi jaz nekoč ugriznem v tole pot kot je drevo v tablo ...


Do razgledišča sem že ... ugriznila mislim ;o)


In takole ti tabla prijazno razloži kaj vse ti razgled iz 964 m nadmorske višine ponuja ...


Se spomnite tele slike ... to je bilo takrat v tej objavi



Danes, ko je dolina brez vode je pa nekako takole ... kot, da se ni nič zgodilo ...





Na poti proti domu pa sem naletela tudi na tole lepotičko ...


Tule pa še zadnji posnetki mojega hribolazenja ... Poslikala sem še zadnje sončne žarke, ki so predirali zeleno odejo drevesnih krošenj in sili pod njihovo krilo ...




Pogled na Stene svete Ane še iz žabje prespektive ...


Takole si pa koze mojega brata krajšajo čas in si predstavljajo, da so v čist tapravem naravnem skalnatem področju ... heheheh ... dobr jih je pretental ... ;o)



Po igri se prileže mal hrane ...


Tole je pa spremljevalka, ki nama je pri hribolazenju delala družbo ...


Dan se poslavlja ...


Jaz pa že komaj čakam naslednji hriblozani podvig ...

Imejte se skrajno lepo ... do naslednjič ...

Komentarji

  1. Jako lijepe fotografije,boje, priroda, životinje obožavam planine i zelenilo, to je pravi odmor za oči i dušu.

    Pusa i lijep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  2. A ni fajn? Uživancija je v tem času hodit po hribih. Tudi jaz sme bila v nedeljo nad 1000 m, ravno toliko da se presegla :)))) Lepo je.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar