Danes je točno 10-i dan ko sem za svojo popoldansko vsakodnevno službo vzela pohodništvo. V preteklosti sem tudi občasno padla v take sorte obsedenost, ki pa je bila zelo kratkega veka ... vendar tokrat je drugače ... moji občutki so po hoji navkreber prijetni ... še najbolj prijetni pa so, ko pridem prijetno utrujena domov in se zavem, da sem spet uspela premagat samo sebe ... predvsem pa naredit nekaj za SEBE in ne za druge kot je bilo to pri meni v navadi ...
Zdaj vsaj veste zakaj moj blog bolj sameva ... ;o)
Če že ne objavljam rezultatov svojih ročnih del vam bom pa z današnjo objavo razkrila kako moj vsakodnevni pohod izgleda ;o) ...
To sem jaz ... vsak dan odločena, da pridem do vrha ... ;o)
Moja pot se začne po utrjeni njivski poti in nadaljuje ...
če se ozrem nazaj v smeri iz katere sem prišla imam občutek, da sem že dovolj prehodila ... ampak moja trma se ne da ... bo treba še kar malo prehodit, da bom na cilju ;o)...
Pa nadaljujmo mimo gričev posejanih z leskovim grmovjem ... kjer se utrjena pot spremeni v mehko travnato preprogo ...
Skozi vejnat tunel prestopim mejo med njivami in gozdom in tu se začne teren že rahlo vzpenjati ...
Na poti lahko opazujem cvetlice v modrih barvah ...
Tukaj se svet še nekoliko bolj vzpne ... pod čevlji pa šumi rjavo listje s katero je prekrita stoletna steza po kateri so stari ljudje prehodili nešteto kilometrov, ko še ni bil svet tak kot je danes in za sebe in svoje družine služili kos kruha po košeninah in gozdnih jasah ... pešačili so iz potrebe ne iz dolgčasa kot to počnemo danes ...
Na poti srečujem tudi zeleno cvetje ...
Iz objema šelestenja listja prispem na utrjeno pot, ki se tu začne vzpenjati ... čprav se to iz slike ne vidi ...
Vedno imam družbo ... enkrat so z menoj trije ... drugič dva ... največkrat pa samo ena ...
Tudi rdeči cvetovi sprav posebnih oblik se skrivajo pod drevjem ...
To pa je markacija, ki jo boste srečali na poti vsi tisti, ki se boste podali na Evropsko pešpot E7 ...
Na tem delu se vzpon nekoliko umiri ... srce pri hoji ne razbija od razburjenja ... ampak noge pa kar malce bolijo ...
Takrat se počutim kot polžek, ki mi da motivacijo, da ne obupam in nadaljujem še tisto malo poti do vrha ...
Tukaj je nekdo iz kamenčkov sestavil vrh ... ali pa je samo označil mejo parcele ... kdo bi vedel ... zame je to znak, da sem na vrhu ...
Takole si jaz in naša Eli odpočijeva ... obe zadovoljni, ker nama je uspelo ponovno premagat klanec ... napolnit baterije ... in pridobit kakšen deciliter kondicije ... hihih
Potem pa obe srečni po isti poti odtavava v sončni zahod ;o)
Imejte se skrajno lepo in uživajte v prostih dnevih ... ;o)
Zdaj vsaj veste zakaj moj blog bolj sameva ... ;o)
Če že ne objavljam rezultatov svojih ročnih del vam bom pa z današnjo objavo razkrila kako moj vsakodnevni pohod izgleda ;o) ...
To sem jaz ... vsak dan odločena, da pridem do vrha ... ;o)
Moja pot se začne po utrjeni njivski poti in nadaljuje ...
če se ozrem nazaj v smeri iz katere sem prišla imam občutek, da sem že dovolj prehodila ... ampak moja trma se ne da ... bo treba še kar malo prehodit, da bom na cilju ;o)...
Pa nadaljujmo mimo gričev posejanih z leskovim grmovjem ... kjer se utrjena pot spremeni v mehko travnato preprogo ...
Skozi vejnat tunel prestopim mejo med njivami in gozdom in tu se začne teren že rahlo vzpenjati ...
Na poti lahko opazujem cvetlice v modrih barvah ...
Tukaj se svet še nekoliko bolj vzpne ... pod čevlji pa šumi rjavo listje s katero je prekrita stoletna steza po kateri so stari ljudje prehodili nešteto kilometrov, ko še ni bil svet tak kot je danes in za sebe in svoje družine služili kos kruha po košeninah in gozdnih jasah ... pešačili so iz potrebe ne iz dolgčasa kot to počnemo danes ...
Na poti srečujem tudi zeleno cvetje ...
Iz objema šelestenja listja prispem na utrjeno pot, ki se tu začne vzpenjati ... čprav se to iz slike ne vidi ...
Vedno imam družbo ... enkrat so z menoj trije ... drugič dva ... največkrat pa samo ena ...
Tudi rdeči cvetovi sprav posebnih oblik se skrivajo pod drevjem ...
To pa je markacija, ki jo boste srečali na poti vsi tisti, ki se boste podali na Evropsko pešpot E7 ...
Na tem delu se vzpon nekoliko umiri ... srce pri hoji ne razbija od razburjenja ... ampak noge pa kar malce bolijo ...
Takrat se počutim kot polžek, ki mi da motivacijo, da ne obupam in nadaljujem še tisto malo poti do vrha ...
Tukaj je nekdo iz kamenčkov sestavil vrh ... ali pa je samo označil mejo parcele ... kdo bi vedel ... zame je to znak, da sem na vrhu ...
Takole si jaz in naša Eli odpočijeva ... obe zadovoljni, ker nama je uspelo ponovno premagat klanec ... napolnit baterije ... in pridobit kakšen deciliter kondicije ... hihih
Potem pa obe srečni po isti poti odtavava v sončni zahod ;o)
Imejte se skrajno lepo in uživajte v prostih dnevih ... ;o)
Bravo ti. Naj ti še velikokrat uspe. Če pa še kakšno vmes napišeš, pa še toliko boljše.
OdgovoriIzbriši