Potepanje za dva 2012 - 2.del

Danes bodo bolj kot jaz govorile fotografije drugega dela potepanja v dvoje ...

Po zajtrku v najinem prenočišču sva se odpravila proti najljubšemu gradu bavarskega kralja Ludvika II. - Linderhof. Na parkirišču sva bila med prvimi obiskovalci ... ker bučmana na kvadrat, nisva imela pri sebi nobenega drobiža v kovancih, parkomat pa dela samo na kovance, sva se v tej zgodnji uri odpeljala nazaj od koder sva prišla cca 5 km do prve gostilne, da bi zmenjala denar ... ja gostilna pa zaprta ... potem sva zaplet rešila s pomočjo gospe, ki je pripravljala mize za odprtje gostilne, ki nama je zmenjala denar ... bučmana, eden bi se lahko odpravil do trgovinico pred vstopom na posestvo Linderhof in zamenjal denar ... ja, tko je če gre kmet po svetu ;o) ... ura malo čez 8 ... Kakšna milina ... mir ... in tišina ... na sprehajalnih poteh znotraj posestva ... nobene gužve ... se ne čudim, da je Ludvik II. tu preživel večino časa. Ga čisto razumem zakaj je našel tu svoj mir, ki si ga je tako želel ... Resnično bi človek lahko ostal cel dan in užival v sprehodih po posestvu ... Turisti se večinoma motajo okoli gradu ...

Po ogledu parka in sva se odpravila dalje ... najprej naju je usmerjevalka peljala mimo znamenitega samostana v Ettal-u česar ji ni nihče nasprotoval ... nasprotno bila sem zadovoljna, ker sva šla ponovno mimo in sva si samostan lahko ogledala tudi od znotraj ... res lep samostan katerega menihi v svoji trgovinici ponujajo različne pijače, ki jih pripravijo sami ...

Potem pa so dan zopet zaznamovali prepiri z usmerjevalko ... ;o) ... s klikom na zemljevid ... in kontrolo najine poti naj vam prišepnem, da sem zaradi pomanjkanja časa iz seznama že v prenočišču brisala ogled trgovinice z blagom v Murnau ... ampak usmerjevalka je bila neumorna in naju je namesto na ogled bližnjih dveh gradov odpeljala kar po svoji vesti v smeri Murnau-a ... se v malem mestecu izgubila v ozkih ulicah ... in naju potem do Neuschwansteina vozila po stranpoteh, da človek dol pade ... ;o)

In atko sva spoznala in videla doberšen del Nemčije, ki je drugače nebi ;o) ... ja kljub vsemu se je bilo fino vozit med hribčki in veliki zaplatami košenin, ki jih morajo obdelati nemški kmetje ... če si sam kmet ti prav pride tudi tovrstno znanje in izkušnje ;o) ... kako to počnejo pri sosedovih ... heheheh

Pot po stran poteh naju je pripeljala tudi do mostu Echelsbacher. Sprehod po mostu in pogled v sotesko pod njim je vreden postanka. Most so zgradili leta 1929. Most je bil večkrat obnovljen in dograjen glede na potrebe promete, ki potekajo preko njega.

 po zapletu z usmerjevalko, ki naju je vozila po neplaniranih delih Nemčije sva končno prispela do  iskanih gradov Neuschwanstein in Hoheneschwangau ... Najprej naju je na zavoju pozdravila zanimiva cerkvica ...

Potem pa se nama je odprl pogled na oba gradova ... Pričakala naju je tudi nepopisna gužva in trume obiskovalcev ... ker nisem pristaš gužvanja in stanja v vrsti za vsako ceno sva se z možem dogovorila, da naredim samo nekaj posnetkov obeh gradov iz daljave in odrajžava naprej, saj je pred nama še dobršen del poti, ki sva jo imela v planu opraviti v tem dnevu.

Še opomba za vse tiste, ki planirate obiskati gradove v bližnji prihodnosti ... naj vam zaupam, da Neuschwanstein prenavljalo in so vsi stolpiči in del fasade zaviti v gradbeno foiljo in od  posnetih fotografij pravljičnega gradu ne boste imeli bog ve kaj ... ;o)

Družbo do naslednjega cilja nama je delala nemška pokrajina in najina usmerjevalka, ki nama je vsake toliko časa malo zatežila ... jaaaaaaaaaaaaa ... in našla sva magično formulo zakaj naju je usmerjevalka ves čas vozila po čudnih stranpoteh ... ko sem tako gledala na zemljevid in se vstrajno držala smeri, ki jih je papirnata karta kazala kot navadne ceste označene z rdečo barvo usmerjevalka pa je namenoma imela navodila naj se izogiba avtocestam ... in meni se še sanjalo ni, da ona rdečo cesto na moji karti smatra kot avtocesto in se tem potem tako vztrajno izmika ... jaoooooooooooo ... no potem je bil tudi ta problem rešen

 in že smo prispeli v Munchen.

Nisva si imela namena ogledati samega centra ampak je bil najin cilj olimpijski park ... Parking tam dobiš brez težav ... najprej sva se odprovali čez most namenjen pešcem do BMW-jevega muzeja ... ogled je brezplačen ... in če mene vprašaš je prej kot muzej velika prodajalna novih modelov avtomobilov in brezplačna reklama ... tudi s strani moža po ogledu nisem zaznala kakšne evforije ... ;o) ... o kakšnih muzejskih vozilih pa ne duha, ne sluha ...

Nenačrtovano sva se vsedla na vlakec, ki naju je popeljal skozi olimpijski park ... moram priznati, da je park zelo lep ... vse te futuristične strehe prizorišč kjer so se leta 1972 potekale poletne olimpijske igre me spominjajo na spidermenove mreže ... res je pogled na vse skupaj zelo fascinanten ...

Takole pa se danes lahko zabavajo otroci ... v napihnjeni žogi sem videla, da sespuščajo po hribu ... tole pa je bilo zame nakaj novega ... ja in malčki so se neskončno zabavali ...

 

Sledil je ogled Munchna z okolico še iz najvišje točke ... Olimpijskega stolpa ... vožnja do vrha se mi ne zdi oderuška 5,50€ ... dvigalo hiti proti vrhu s hitrostjo 7m/s ... dvigalo pripelje do najnižje zaprte (zastekljene) razgledne ploščadi na višini približno 175m ... po nekaj stopnicah se vzpneš še na dve višji zunanji ploščadi ... 

V zaprti ploščadi je zanimivo na steklih opazovati imena krajev, ki so navedena in kažejo njihovo smer pogleda iz stolpa ... pri nekaetrih je navedena tudi oddaljenost ... na zunanjih ploščadah pa je pravi prepih ... vendar pa so veliko bolj prijazne do turistov s fotoaparati ... ;o) ...

Zdaj pa za konec in nagrada za potrpežljivost mojega moža še tolažilna nagrada ... usmerjevalka je dobila novo smer letališče Salzburg ... ;o)

  

Vožnjo po avtocesti sva si krajšala z opazovanjem okolice in glasno muziko ... Nekaj kilometrov pred Salzburgom pa naju je ponovno ustavil zastoj ... le koliko časa bo trajalo???? ... no ja najin prihod se je zavlekel za dobre pol ure ... še ni bila taka katastrofa ...

Kot že veste je moj mož ene sorte adrenalin junkie tko kot otroc ... nikol ne zamudi formule (čeprou jest ne razumem kaj je tok zanimivga v tem?? kukrkol) ... vse, ki imate te sorte može jih lahko peljete na izlet ... v HANGAR-7 ene sorte Red Bull-ov muzej ... Muzej se nahaja v neposredni bližini vzletno pristajalne piste Salzburškega letališča tako, da če imate srečo vidite celo pristanek ali vzlet letala ...

Ker ima večinski lastnik Red Bulla Dietrich Mateschitz svoje domovanje in sedež podjetja v bližini se je smiselno v kolikor vas to zanima odpeljati do Fuschl am See in tako vašega partnerja presenetite s poznavanjem njegovega področja ;o) ... ve pa se oddahnete ob lepotah jezera ... ;o) ...

Najini cilji so se tu končali ... čakal naju je samo še pot do doma ... Hvala, ker se vztrajale z menoj na najini poti ;o) ...

Imejte se skrajno lepo do naslednjič ;o)