Minilo je kar nekaj časa od moje zadnje objave ... vsaka moja objava se začne na ta način s tem stavkom ... grrrrr ... ko bi le znala in mogla začeti drugače ... ko bi se le znala disciplinirat do te mere, da bi vsaj enkrat na mesec objavila vsaj en izdelek na tem mojem blogu ...
No vedno znova si obljubim, da bo prihodnost drugačna pa se to ne zgodi ... in res sem kar mal razočarana sama nad seboj ...
No ampak v vsem skupaj je tudi nekaj dobrega ... želja po ustvarjanju me ne zapusti ... ta je vilo močnejša in volje za ustvarjanje ne zmanjka ... in edino to me drži pokonci in me žene naprej ...
Razlog za moje ustvarjanje je zagotovo čas, ki ob ustvarjanju izgine, vse kar se je dogajalo prej in potem ne obstaja ... ob ustvarjanju zame čas stoji ... stvari, ki jih radi počnemo minejo kot bi mignil ...
Prav vesela sem, da sem našla nekaj kar moje življenje dela polno ... ko pridejo dnevi, kot je današnji in so moja čustva na preizkušnji takrat sem najbolj hvaležna za ustvarjanje ... kljub temu, da me v grlu še vedno duši cmok zaradi dogodkov današnjega dne ... toda upanje v lepšo plat mojega življenja je zagotovo moje ustvarjanje ...
Ker se trenutno počutim, kot bi me ujel vrtinec v svojo spiralo in me kar noče in noče spustiti iz svojega primeža se mi zdi današnji šal najprimernejši za objavo, saj predstavlja tudi moja čustva, ki me vlečejo k tlom že nekaj časa ... in so mešanica temno vijola barve, ki pa vseeno daje s počasnim prelivanjem v roza barvo, upanje v nekaj lepšega boljšega in bolj barvitega zame ...
Današnji zapis je neoliko čustveno obarvan ... ampak tudi takšni dnevni pridejo ... glede na to, da me ne bere veliko ljudi si lahko ob tako slabih dneh privoščim občasno tudi kakšen tak izliv same sebe ... menim, da si včasih premalo dovolim sama sebi priznati, da sem se ujela v čustveni labirint ... in potem nekaj časa tavam po temnih hodnikih lastnega labirinta ... in potem skozi tanko špranjico posije žarek, ki obljublja, da na izhodu čaka name sonce v vsej svoji lepoti ... Koliko korakov in hodnikov me loči do zadnjega dela temne poti pa žal ne morem in ne smem vedeti, ker potem labirint izgubi ves svoj čar ...
Ojoj ... današnja objava je pa joj ... ampak naj kar ostane taka kot je ... ker je danes pač tak dan ...
Imejte se skrajno lepo do naslednjič ;o)
Lahko rečem samo wauuuuu. Čudovito!
OdgovoriIzbrišiLp
Fenomenalno si ustvarjala. Upam, da ti bo ustvarjanje res oddušek za slabe dni in odklop od črnih mislih... Verjemi, da so vedno na svetu ljudje ki so tu/tam zate in ne glede koliko ljudi bere ta blog - ti te beremo/jo :). En velik objem in verjemi da sonček sije tudi zate :)!
OdgovoriIzbriši