Komaj čakam, da se je znebim

... ja a prav res komaj čakam, da gre od mene ... ne maram je ... kolikor preglavic mi je naredila ... res bo imela v mojem srcu posebno mesto ampak konec koncev komaj čakam da odide ... Ja, o tej, na sliki govorim ... z njo so bili sami križi in težave ... pa naj še vam povem njeno zgodbo ...

Zgodilo se je pred približno enim letom, ko sem naredila prvo te sorte v moji fimo vaji ... dala sem jo svakinji in takrat se je zgodba začela ... svakinja jo je imela v službi okoli vratu in njeni sodelavki je bila tako všeč, da si je zaželela imet prav tako oz. podobno ... evo prvo naročilo je bilo oddano ... seveda sem z veseljem obljubila, da jo bom naredila ... pa se nikakor nisem spravila k delu ... vedno sem našla kakšen izgovor ... enkrat nisem imela primernih perlic in fimo mase ... drugič sem se ukvarjala z drugimi projekti ... tretjič se mi ni dalo ... skratka izgovorov brez konca ... ;o) ... vsake toliko me je svakinja spomnila na nedokončan projekt (sovražim svoje nedokončane projekte), čeprav sem imela svoj dolg vedno, ko sem prijela katerega od svojih novih projektov v roke, prav dobro pred očmi ... In končno sem se odločila, da je pa res že čas, da začnem, saj se naročnica počasi odpravlaja tudi v penzijo (se mi zdi, da v oktobru) ... do takrat bi bilo pa res lepo, če bi stvar speljala mar ne? ... obesek sem prav za ta namen naredila že kar nekaj časa nazaj in je tiho ležal v škatli z mojimi nedokončanimi projekti ... pri kvačkanki pa so se stvari začele zapletat ... no pa sem le med poletnim dopustom zbrala pogum in nanizala perle in začela kvačkat ... delo je šlo kar hitro od kvačke in res sem bila hitro gotova ... vendar grozaaaaaaaaaaaa ... nasnula sem premalo perl in verižica je bila orng prekratka ... kar dodajat jih ne morem ... ker ne vem kako bom stvar skupaj spravila in tisti vozli in vozlanje ... nenenenene ... razdrla sem dokončano kvačkanko dodala nov sklop perl in upala, da bo zdaj dovolj ... in spet kvačkam ... in nekaj cm pred koncem ugotovim, da sem namesto ene dala dve isti perli v vzorček ... jao ... pa saj to ni problem, če je preveč, huje bi bilo, če bi bilo perl premalo ... a-a pri meni je težava tudi, če jih je preveč ... vzela sem klešče in zdrobila odvečno perlo ... in zaradi moje krpanove moči delno precvikala tudi nit ... pa sem si mislila saj bo zdržalo in ni tako hudo ... nadeljeva sem do konca ... verižica je lepo držala ... dodala sem ji zaključke ... naštimala magnete ... zaključila z obeskom in bila srečna, ker je konec ... ajaja ... nč ni blo konec ... tam kjer se je zadeva precvikala je stvar popustila in verižica je začela razpadati ... pa ne nooooooooooooooooooo ... spet je sledilo razdiranje in ... iskanje igle za nabiranje perl ... ker nisme imela nobene doma se je stvar spet zavlekla za nekaj časa saj je bilo treba ponjo v ustvarjalno trgovino ... in po kar nekaj dolgih tednih sem prav z razlogom, da kupim iglo odšla v tako trgovino in ko sem prišla domov sem takoj začela s pretikanjem perl na novo nit in nadaljevala s kvačkanjem ... no delo je bilo tokrat brez zapletov končano v dokaj kratkem času ... zdaj pa je treba ogrlici dat končno obliko ... hmmmmmmmmmmm obesek spraviti na žico je prava umetnost, ker je treba narest tako, da bo med nošenjem obesek fiksiran in se ne bo po žici vozil sem ter tja ... no to mi je končno uspelo ... potem pa kakšne zaključke dat na ogrlico saj pridejo na zaključke magneti, ker je to verižica 2 v 1 ... spet sem skoraj doktorirala saj pojma nimam kje mam kakšno stvar skrito med svojo ustvarjalno kramo ... in končno v eni od škatlic zagledam zvončke, ki se mi smejijo ... zdaj pa najti še lepilo ... khmmmmm ... aha ga že ima ... in nalijem sekundno lepilo v zvončke in konce ogrlice zbašem v zvončke ... spnem z obeskom in sem zadovoljna ... mi je všeč ... počakam par sekund, saj sem uporabila sekundno lepilo, mar ne ... in si ob pozni večerni uri dam ogrlico okoli vratu, da vidim kako izgleda obešena okoli vratu ... stojim pred ogledalom in se odločim, da ogrlico snamem in odrobencljam spat ... in spet nesreča ... neposušeno sekundno lepilo popusti in iz zvončka uide ogrlica, skundno lepilo pa se razmaže po mojih laseh in vratu ... samo še tega se mi je manjkalo ... grrrrrrrrrrrrrrr ... porinem izpuljeni konec ogrlice v zvonček ... razčešem lase (kolikor sem jih lahko) ... in odidem spat ....

Zdaj razumete zakaj komaj čakam, da se je znebim??????

Komentarji

  1. razumem. popolnoma, do zadnje dlake. oziroma perlice. ne glede na to, kako čudovita je... razumem:))
    praviš, da je obesek tiho ležal med nedokončanimi projekti... si predstavljaš, da bi kričal? kričali? jaoooo, potem bi moji odmevali do južnega pola, toliko jih je ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Joj, joj, še dobro, da gre od hiše. Tole je vsa nesreča tega sveta skupaj nakvačkana!!!!!!:):):)
    Prav lepo si opisala vse in se veselim s teboj, da je končano, ker tole pa je ena huda grozljivka. Hitchock naj se skije!:):):):)

    OdgovoriIzbriši
  3. prekrasna ogrlica!
    Ugodan vikend:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Še dobro, da bo odšla od hiše, da se boš lahko posvetila drugim stvarem. Saj veš na kaj ciljam, a ne? hahahahahaha

    OdgovoriIzbriši
  5. Lepa verižica. Si pa vztrajna, jaz bi jo verjetno zabrisala v steno.
    Pa še nasvet: za lomlenje prelic uporabi preveliko šivanko ali šilo. Če pa je prelica velika, jo natakni na šivanko in zlomi z kleščami. Preverjeno deluje!

    OdgovoriIzbriši
  6. Uh-uh. Zgode in nezgode. Ampak, da je vsaj končni rezultat v redu. Bravo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Vztrajnost se je poplačala - krasna ogrlica!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar